Osebna rast je nekaj za kar ni nikoli prepozno

Človek hitro zapade, da mu je vsak dan enak in je navajen funkcionirati tako, kaj vse mora storiti čez dan, da kaj ne pozabi in lahko bi rekli, da takrat pozabljamo nase in naša osebna rast stoji. Vsi bi morali poskrbeti tudi zase, pa ne samo tako, da v svojem natrpanem dnevu, skočimo hitro na fitnes ali na tek in tam že premišljujemo, kaj vse imamo še za naredit.

Jaz sem bila vedno športnica in moram priznati ,da so to bili lepi časi, ker sem bila še mlada in ravno šport me je rešil ,da se nisem zlomila, ker sem bila vedno nežna in naredila vse kar so ljudje potrebovali, moja osebna rast pa je stala in nikoli nisem niti pomislila nase. Življenje je teklo naprej in nehala sem se ukvarjati z športom, nisem imela več časa, vse se je vrtelo okoli družine, službe. 

Moje telo je nekaj časa zdržalo, na kar me je začelo z raznimi bolečinami opozarjati, da ne bo šlo več dolgo tako, da moja osebna rast mora priti na površje.  Vedela sem, da potrebujem nekaj in začela sem meditirati, po nasvetu prijateljice. Zgodilo se je to, da sem večkrat jokala in to v tem smislu, ker sem končno spoznala, kako dolgo sem bila vse drugo samo ne jaz sama, to je bila moja osebna rast. Občutki so bili res žalostni, ker sem imela v mislih, koliko let sem si to dovolila, da sem bila takšna. Bila sem kot robot, ki se je premikal, le da je ta robot imel polno čustev, ki jih ni nikoli pokazal, poln želja, ki jih ni nikoli povedal. To je bolelo, moja osebna rast je bil moj preporod. 

Danes živim drugače, danes je moja duša svobodna, delam stvari, ki jih sama želim, povem svoje mnenje in mi je vseeno če se nekdo ne strinja z menoj, koliko sem zamudila, se več ne obremenjujem, ker bi me preveč bolelo, hvaležna sem, da sem se našla, da je moja osebna rast v enem letu tako napredovala, da sem postala zadovoljen, srečen, človek sam z seboj.