Spomnim se, ko sem prvič poslal telegram. Ja, v času vse te digitale, socialnih omrežij in telefonov se mogoče komu zdi, da je to že preteklost, ampak zame je bil to en poseben trenutek. Ni šlo za neko običajno sporočilo, ampak za nekaj, kar sem želel, da ostane. Nekaj otipljivega. Nekaj, kar se ne izgubi v inboxu med tisočimi drugimi stvarmi.

Zgodilo se je pred kakšnimi tremi leti, ko je moja prijateljica rodila. Bila sva res blizu. Tisti tip prijateljstva, ko si poveš čisto vse, od butastih sanj do resnih dilem o življenju. No, in ko sem izvedel, da je rodila, me ni bilo v Sloveniji. Bil sem na dopustu v Španiji, telefon je zazvonil sredi dneva, in na zaslonu sporočilo: Rodila je!

Bil sem malo žalosten, ker nisem mogel biti zraven. In kaj naj naredim? Kličem mamo, kličem sestro, vsi so rekli isto: Pošlji telegram! Sprva sem se malo smejal, kdo pa še pošilja telegrame? Ampak potem sem malo pobrskal po spletu in res, lahko naročiš telegram, napišeš sporočilo, oni ga natisnejo, zapakirajo in dostavijo direktno v porodnišnico.

Pa sem poslal. En kratek, srčen tekst. Nič pretiranega, samo iz srca. Naslednji dan me pokliče, v glasu solze in smeh. ‘Tvoj telegram mi je polepšal dan.’ In v tistem trenutku sem vedel, da sem naredil pravo stvar.

Od takrat naprej sem še parkrat koga presenetil s telegramom. Mogoče je res staromodno, ampak ravno zato ima neko posebno težo. V svetu, kjer so vsi online, je super kdaj stopit offline in pustit sledi na papirju. Telegram ni samo besedilo. Je gesta. In teh včasih manjka.

Od takrat naprej vem, da ni treba, da so le velika darila tista, ki štejejo. Telegram pove več kot marsikaj drugega. Pokaže, da si si vzel čas, da si razmislil, kaj napisati. In prav to šteje. Čas, trud in tisti občutek, da si nekoga zares presenetil.…