Moja zgodba z lektoriranje se je začela takrat, ko sem prvič samozavestno oddala pomemben dokument in bila prepričana, da je brezhiben. Čez nekaj ur sem ga dobila nazaj polnega rdečih popravkov. Takrat sem ugotovila, da med tem, kar mi mislimo, da smo napisali, in tem, kar je dejansko napisano, obstaja ogromna razlika.
Lektoriranje se mi je dolgo zdelo odveč. Mislila sem, da če obvladam slovnico in malo pazim, je to dovolj. Potem pa sem začela opažati stvari, ki jih med pisanjem sploh ne vidiš: manjka vejica, beseda je ponovljena, stavek je logičen, a neroden, misel je jasna, a ne teče.
Enkrat sem pisala predstavitev za stranko. Tekst je bil dolg, poln strokovnih izrazov in zelo premišljeno sestavljen. Vsaj tako sem mislila. Ko sem ga poslala kolegici, ki se ukvarja z lektoriranjem, mi je napisala, da je sicer dober, a ga lahko naredimo še močnejšega. Popravila je drobne stvari, ki sem jih jaz spregledala, in tekst je kar naenkrat zvenel bolj profesionalno, bolj tekoče in bolj prepričljivo.
Takrat sem dojela, da lektoriranje ni popravljanje napak. Je izboljševanje sporočila.
Najbolj zanimivo pa je to, da lektoriranje ni samo iskanje vejic ali pravopisnih pravil. Je tudi iskanje ritma. Da besedilo zveni naravno. Da ima pravi ton. Da ne deluje trdo, predolgo, nedokončano ali preveč naštevajoče. Da bralca vodi od začetka do konca, ne da bi si ta mislil, da je nekaj nerodno.
Danes, ko slišim besedo lektoriranje, ne pomislim na rdeče popravke ali strogo slovničarko. Pomislim na nekoga, ki iz mojega besedila izvleče najboljše. Na zadnji sloj, ki ga naneseš tik pred tem, ko zgodbo pokažeš svetu. Na občutek, da je vse tako, kot mora biti.
In kar je najlepše, ko enkrat sodeluješ z dobrim lektorjem, začneš tudi sam pisati bolje. Ker se učiš sproti, ne opaziš samo popravkov, ampak tudi logiko za njimi.
Lektoriranje je v resnici sodelovanje. Med tistim, ki piše, in tistim, ki poskrbi, da besedilo zasije.